Kaj so poskusi na živalih: vprašanja in odgovori

Kaj je testiranje na živalih (ali vivisekcija)?

Vivisekcija je raziskovalna metoda, ki za biomedicinski razvoj uporablja žive živali. Testiranje na živalih je zakonsko obvezno za vsako snov ali zdravilo, preden pride na trg.
Vendar pa je dokazano, da je eksperimentalno raziskovanje na živalih ne samo neuporabno, temveč tudi nevarno in zavajajoče, saj temelji na metodološki napaki, ki živali obravnava kot zanesljiv model za ljudi. Nobena živalska vrsta ne more biti biološki model za drugo vrsto in medtem, ko je ujemanje med dvema vrstama včasih potrjeno, se to zgodi šele naknadno.

Ali je testiranje na živalih nevarno za ljudi?

Da, iz dveh razlogov:
1) vodi v testiranje snovi na ljudeh, pri čemer učinki teh snovi niso bili preverjeni za ljudi, saj poskusi na živalih ne dajejo niti približno veljavnih rezultatov za ljudi; vsaka vrsta se odziva na drugačen način (celo podgane in miši, čeprav sta si vrsti zelo podobni, se različno odzivajo v kar 43 % primerov). Posledica tega je, da iatrogene bolezni (bolezni, ki nastanejo zaradi zdravljenja) predstavljajo četrti najbolj pogost vzrok smrti v industrializiranih državah;
2) kadar se določene snovi izkažejo strupene za več drugih živalskih vrst, pa se lahko zgodi, da bomo spregledali njihovo potencialno koristnost za ljudi.

Zakaj je testiranje na živalih neustrezno?

Testiranje na živalih je že samo z etičnega vidika popolnoma nesprejemljivo, saj je skrajni primer antropocentričnega in speciesističnega človeškega vedenja (ki si prizadeva za uveljavitev superiornosti človeške vrste nad drugimi vrstami) in resno škoduje spoštovanju vseh pravic. Vivisekcija je zločin, ne glede na to, kako jo poskušajo upravičiti; naj bo to "za dobro človeštva" ali pa, kot se pogosto zgodi, zgolj zadovoljitev osebnih ali strokovnih interesov.

Zakaj se testiranje na živalih še vedno izvaja?

Danes zakonodaja še vedno zahteva testiranje na živalih, po eni strani zaradi vztrajanja v miselnosti, ki je vedno zavračala kakršne koli pozive po družbenih spremembah, po drugi strani pa zaradi ogromnih ekonomskih in poklicnih interesov, ki so povezani s testiranjem in presegajo trgovino s poskusnimi živalmi. Poskusi na živalih so idealni način za razvoj kariere  ter za objavo člankov v znanstvenih revijah. Predvsem pa je testiranje na živalih "koristno" za industrijo, ki brani in zasleduje zgolj lastne interese:
1) testiranje na živalih je pretveza za testiranje na ljudeh, saj ne ponuja nikakršnega zagotovila (potrošniki tako postanejo "poskusni zajčki" za vsak nov produkt);
2) testiranje na živalih proizvajalcem omogoča vnaprej določiti rezultat testiranja (vse, kar je potrebno, je le zamenjati uporabljeno živalsko vrsto);
3) proizvajalcem in podjetjem, ki zavajajoče zagotavljajo, da "ni nevarnosti", saj so bili predhodno "opravljeni vsi poskusi na živalih", ponuja alibi za klinične poskuse na ljudeh; v primeru farmakološke katastrofe pa se po drugi strani sklicujejo na nezanesljivost poskusov na živalih, s tem pa se izognejo odgovornosti in plačilu odškodnine.

Statistika:

• Število živali, ki jih letno pokončajo v laboratorijih širom celega sveta, je ocenjeno na okoli 500 milijonov, vendar je zelo težko dobiti natančne podatke, prav tako pa je težko pridobiti  posnetke ali fotografije, saj se vsi poskusi dogajajo v ozračju skrivnosti znotraj zaprtih laboratorijev, v katere je zelo težko vstopiti.

• Okoli 60% živali se uporablja v farmakologiji, ostale živali pa v medicinskih raziskavah (študije bolezni), kozmetičnih testih, raziskavah o duševnih  boleznih, vojaškem raziskovanju in poučevanju. Preskusi toksičnosti potekajo v vseh raziskovalnih kategorijah; redstavljajo približno 75 % vseh poskusov na živalih. 60% teh poskusov se izvede v zasebnih laboratorijih, 33 % v  medicinskih šolah in na univerzah, preostalih 7 % pa v javnih ustanovah.

• Živalim v laboratorijih odstranijo glasilke, jih zastrupljajo, žgejo, oslepijo, stradajo, pohabljajo, zamrzujejo, opravljajo poskuse na možganih, jih podvržejo električnim šokom, jih namenoma okužijo z boleznimi in virusi (tudi z virusi, ki v naravi živali ne prizadenejo). 70% poskusov se opravlja brez anestezije, 30% pa z le delno anestezijo.

Kakšna so dejanska stališča znanstvene skupnosti in civilne družbe?

Že več let narašča število raziskovalcev z različnih znanstvenih področij, ki opozarjajo na varljivost in nevarnost uporabe živalskih modelov ter s tem nakazujejo na neizbežen konec poskusov na živalih.
Nekaj primerov, ki to dokazujejo:
1) V  Združenih državah Amerike je NRC (Nacionalni raziskovalni odbor) napovedal "radikalno spremembo", ki vodi k postopni ukinitvi poskusov na živalih na temelju nezanesljivosti le-teh;
2) Znanstvene revije kot prestižni New Scientist, Nature, British Medical Journal in Scientific American zagotavljajo vse več prostora za ugovarjanje poskusom na živalih;
3) Končni dokument 7. svetovnega  kongresa o alternativah in uporabi živali v bioloških vedah je v luči novih metod, ki so na voljo in ki nudijo veliko bolj zanesljive, popolne in hitre odgovore ter so ne nazadnje tudi bistveno cenejše, oznanil konec testiranj na živalih.
Kar 86% evropskih državljanov nasprotuje poskusom na živalih ter poziva znanstveno skupnost k ukinitvi le-teh (Eurispes 2006).

Bo v Evropi kmalu konec poskusov na živalih?

Kljub temu nedavnemu pritisku javnosti, ki testiranje na živalih obsoja, je gibanje proti vivisekciji doživelo v Evropi grenak poraz s sprejemom nove direktive o testiranjih na živalih (spremenjena direktiva 86/609), ki se je izkazala za veliko slabšo od prejšnje.
Ne samo, da nova direktiva ne odpira poti h koncu poskusov na živalih, temveč jih omogoča celo več, kar je nedvomno velik korak nazaj na področju pravic živali ter varovanja zdravja ljudi, ovira pa tudi napredek znanosti.
Iz naše zavrnitve omenjene direktive in iz želje, da bi se zakonodaja prilagodila volji in dobrobiti državljanov, se je rodila evropska državljanska pobuda STOP VIVISECTION.